O ljubezni in zaljubljenosti lahko preberemo povsod. Napisanih je veliko teorij v knjigah in v strokovnih kot v poljubnih člankih. Pri prebiranju literature dobimo občutek, da se pojma dobro razlikujeta. Da gre za povsem dva različna miselna in čustvena procesa, ki pa nimata nič kaj veliko skupnega, razen dejstva, da nas povezujeta z drugo osebo. Po navajanju teoretikov in seveda tudi po pripovedovanju tistih ljudi, ki so že bili zaljubljeni in so tudi imeli priložnost čutiti in občutiti pravo ljubezen, je razlika kot noč in dan.
Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije:
Ljubezen vs. zaljubljenost
Razlika, kot jo zaznavam sama je v tem, da gre pri ljubezni za emocionalno navezanost, zaljubljenost pa je idealizacija druge osebe. Nadenemo si »rožnata očala« in skozi njih vidimo drugo osebo, pač najboljšo v vseh pogledih. Razlikovanja med biti zaljubljen in ljubiti nas nauči življenje, samo življenje. Z leti, ko človek zori v svoji osebnosti, se nauči razlikovati med tema dvema čustvoma. Proces je mnogokrat boleč, predvsem dolgotrajen, a nikoli ne smemo obupati. Ko enkrat ugotovimo in spoznamo to razliko, lahko pride v naše življenje občutek umirjenosti, izpopolnjenosti.
Zaljubljenost je prostovoljna norost.
Zaljubljenost je skoraj »neizbežna prostovoljna norost«, ki nas potisne v neko čudno stanje evforije. Ljubezen je premišljena in dragocena. Trajnejša, mnogo manj razburkana od zaljubljenosti. Za to od nas zahteva, da se potrudimo in to pošteno, da jo dosežemo in obdržimo.
Lahko trdim, da je ljubezen eno izmed čustev, ki je najzanimivejše. Da se ljubezen zgodi morajo biti izpolnjeni neki pogoji. Pri tem so seveda pomembne značajske lastnosti posameznika, ker te lastnosti vplivajo na medsebojne odnose. Medsebojno spoznavanje dveh, deljenje nekaterih njunih skrivnosti, občutij, stvari, ki jih počneta skupaj, (lahko) poglobijo intimnost. Posledica tega je, da postane ljubezenski odnos polnejši. Ljubezen temelji na resničnosti in poznavanju drugega.
Nekoga lahko ljubimo tudi po tem, ko ga resnično spoznamo in nam kljub temu veliko pomeni, smo nanj navezani, smo ga vpletli v naš intimen svet. Dobivamo občutek, da nam nekdo pripada in da mi nekomu pripadamo in nam je ob tej osebi prijetno. Konec koncev, to osebo ob daljši odsotnosti pogrešamo. Vendar pa samo čustvo ni dovolj. Ko ljubimo, navadno vstopamo z nekom v zvezo, ki naj bi bila udobna in varna za oba. Zakaj? Življenje nam prinaša nestabilnost, ki se odraža tudi v zvezi med dvema. Lahko se zgodi, da se na podlagi določenih življenjskih situacij čustvo ljubezni oslabi. Večini parov se zgodi, da kriza mine, odnos in življenje se stabilizira in ljubezen se povrne v intenzivnost, ki je bila pred nastalo krizo (konfliktom, nesoglasjem).
Ključna je zrela navezanost
Ključno vprašanje: Zakaj sta partnerja skupaj?
Zdrava in zrela navezanost je tista, ki je ključna za neko zvezo, za nek partnerski odnos. Če je zrela navezanost se ugotovi iz odgovora na vprašanje: »Ali sta partnerja skupaj zato, ker si to želita?« Če je odgovor pritrdilen in tako navezanost tudi živita, vzpostavljata soodvisnost. Potrebujeta se in to zato, ker se imata rada, čeprav vesta, da lahko preživita tudi drug brez drugega. V taki zvezi je dovolj prostora za »naju, mene in tebe«. Dobra enačba, kajne?
Oba, ki gradita odnos na temelju ljubezni ohranjata pomemben »del sebe«, torej svojega časa, pozornosti, čustev … In vse to vložita v partnerstvo, ustvarjata novo enoto »midva«. »Jaz« in »ti« se torej ne zlijeta zgolj v »midva«, pač pa je »midva« del »mene« in »tebe«. Pri tem pomemben del vsakega partnerja še vedno ostane samostojen znotraj skupnosti. Gre za vzajemnost, enkrat en lahko daje več, sprejema ali jemlje več, drugič se situacija obrne. Noben od njiju, pa v večini primerov ne občuti grožnje, odvisnosti, ali da je nadziran, da je v verigah in v zlati kletki.
Konflikti so namenjeni reševanju težav
Uskladiti predstavo o partnerju s stvarnostjo in ohraniti naklonjenost do njega pomeni sprejeti partnerja takega, kot je. Predpogoj je, da z realno stvarnostjo sprejmemo sebe. Že od začetka jasno postavljamo lastne meje in zahteve in izpostavljamo svoja pričakovanja. Partner nas ne rešuje pred ničemer. To ni njegova naloga.
Konflikti ne pomenijo grožnje, da bo zveza razpadla, če je odnos zdrav!
Če hočemo ohraniti zdrav odnos, se moramo jasno zavedati, kdo smo, kaj hočemo in kaj zmoremo. Biti moramo sposobni ohranjanja svojih zdravih meja ter prepoznavanja in spoštovanja meja drugega. Zrela navezanost ne pomeni zlitja in izgube individualnosti in samostojnosti, marveč njeno obogatitev. Kot že omenjeno, krizne situacije, konflikti in nesoglasja so v takem partnerstvu namenjeni reševanju težav, zato ne pomenijo grožnje, da bo zveza razpadla.
V odnosu se ne moremo obnašati, kot da smo samski. Ko na spoštljiv način izrazimo svoje misli, občutke in pričakovanja, se damo drugemu spoznati in v dvojem najdemo skupno dobro, je lahko začetek nekaj lepega, dobrega, ustvarjalnega. Za dober partnerski odnos sta potrebna dva, začnemo zmeraj pri sebi. Ne vprašajmo se, česa ne bi smeli početi drug, temveč raje, kaj lahko storimo sami. In kaj od tega v danem trenutku zmoremo.
Preračunljivost zatre čustva
V ljubezenskem odnosu, zvezi ni prostora za taktiziranje. Pri vsem skupaj je pomembno, da se zavedamo, kaj se nam v danem trenutku dogaja.
Boš vlakovodja ali deskar na vodi?
Če nas kaj moti, se vprašajmo: »Kako lahko spodbudim svoje drugačno vedenje?« Lahko izbiram med vedenjem in pričnem jokati, trmariti, lahko si najdemo drugega partnerja, ali pa raziščemo, kako nam je lepo s partnerjem, s katerim smo in ga imamo radi. Nesoglasja, konflikti in krize so lahko spodbuda, da poiščemo rešitev, a začnimo pri sebi. Nekje sem prebrala prispodobo, ki se mi je močno vtisnila v spomin. Gre nekako tako: življenje lahko živimo kot vlakovodje. Natančno vemo, kam gremo, kakšna bo pot in kje je cilj. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Izbira je naša/vaša.
Zveza lahko obstane le, če smo prisotni in se zavedamo, kaj se dogaja v nas, trdna bo le, če se ne bomo sprenevedali. Zavedanje in osredotočenost sta ključni. Nujno je, da se zavemo, kaj se nam dogaja in da sprejmemo svoja čustva.
Z materialnimi (gmotnimi) dobrinami nikakor ne moremo kupiti ljubezni ali jo nadomestiti. Ne moremo si kupiti spoštovanja in ne moremo ga vračati. Materialne dobrine so v prvi vrsti namenjene eksistenci v materialni realnosti.
Ko nimamo potrebe po spreminjanju partnerja lahko govorimo o LJUBEZNI.
O ljubezni govorimo takrat, ko lahko uzremo partnerja in nimamo želje ali potrebe, da bi ga spremenili. Pomembno je ugodje, ki ga občutimo ob partnerju in obratno. Pomemben je užitek, da smo z nekom, ki ga zanima, kaj se z nami dogaja, z nekom, ki zazna, kaj potrebujemo in uživa v tem, ko nam to daje. Da nas ima partner rad, da nas ljubi, bo najbolje izraženo in izkazano na način, da si vzame čas za nas, nas posluša in sliši kaj mu pripovedujemo.
A naredi to vse ljubezen?
Menim, da je partnerstvo več kot samo odločitev. Je tudi nekaj kar se zgodi, ko se počutimo povezani z nekom na drugačen način. Na podlagi tega se odločamo ali bomo s tem človekom preživeli velik del svojega življenja in z njim odkrivali užitke enote »midva«.
Odločamo se tudi na podlagi ugotovitve ali nas je ta človek sposoben podpirati (na čustvenem področju) in nam s tem pomaga pri osebni rasti. Če tega ni, se lahko razvije le običajna zveza, ki temelji zgolj na prijateljstvu.
Ljubezen in zveza med dvema je stvar percepcije, pogleda, ki ga ima posameznik na sebe, na svet. Kot vidim jaz je ljubezen, zveza, sreča, zadovoljstvo idr. No, stvar je samo v tem, da o vsem izbiramo in se odločamo le mi sami. Prevzemimo odgovornost nad lastnim življenjem.
