Večina ljudi se veseli praznikov. Vidijo jih kot trenutke, ko bodo lahko prosti delovnih obveznosti na eni strani in imeli možnost druženja z najbližjimi, prijatelji, partnerjem na drugi strani. Prazniki na prvi pogled predstavljajo nekaj čudovitega, a hkrati prinašajo čustveni vrtiljak, sploh za ljudi, ki so ob “normalnih” dneh polno zaposleni. Če se obrnemo od vesele večine, pa je med nami ogromno tistih, ki so samski. Morda celo sami ali pa v odnosih s partnerjem, ki jim prinašajo stres, ko pomislijo na praznike.
Da ne bomo posploševali, vam tokrat razkrijem zgodbo dopusta izpred nekaj let. Takega, ki se rad hitro ponovi, če … nekaj ne spremenimo.
Med tednom malo skupaj, za novo leto pa pobeg
S partnerjem sva se med tednom malo videla, nisva živela skupaj. Slišala sva se ob večerih in bila skupaj konec tedna, ko je to šlo, ko nisem delala tudi vikende. Vedno pa sva komaj čakala tisti čarobni čas, ki se mu reče zimske počitnice. Načrtovala sva jih sicer res nekaj tednov vnaprej, nato pa (skoraj vedno) tik pred zdajci rezervirala, kar je še ostalo. Redko sva bila razočarana nad destinacijo, a toliko bolj nad najinim odnosom, ki se je tam razvil.
Podobno je bilo tudi tisto zimo, odločila sva se, da odideva v Bohinj. Našla sva simpatičen apartma, zapadel je sneg in odločila sva se, da greva za spremembo sama, brez družbe. 5 čudovitih dni sva načrtovala preživeti v naročju naših prelepih gora, ob prečudovitem bohinjskem jezeru.
Redko sva bila razočarana nad destinacijo, a toliko bolj nad najinim odnosom, ki se je tam razvil.
Na dan odhoda, bil je dva dni po Božiču, ki sva ga preživela polovico pri mojih, polovico pri njegovih starših, sem dopoldan še delala. Oddati sem morala nujne stvari, da bi imela na počitnicah res mir. To ga je res, res ujezilo, da sem skoraj do odhoda še “tipkala”, kot je rekel. Ampak uspelo mi je vse končati in odpeljala sva se novim dogodivščinam naproti.
Prispela sva v Bohinj, se namestila in se odločila za sprehod do jezera. Čudovit dan je bil in čeprav zunaj nisva bila dolgo, saj je bil dan kratek, sva uživala. Nato pa se vrnila v apartma. Prvi večer je bilo še razumljivo, da sem utrujena in sva se odpravila zgodaj v posteljo. Kmalu sva oba zaspala.
Tudi “v spanju” ga je nekaj zmotilo
Naslednji dan pa … jaz sem bila pokonci navsezgodaj, partner pa je rad malce dlje spal. Ok, ne bom ga motila, bom … hm, tipkala. Ko je dolgčas, računalnik vedno prav pride. Kakšno uro kasneje se je zbudil in takoj se je začela slaba volja. “Spet si za računalnikom, tak bo cel dopust, vedno je isto,” sem morala poslušati. Bolj sem mu govorila, da ga nisem hotela buditi, da mi je bilo dolgčas, manj me je poslušal.
Nikdar ni razumel, da se moja “služba” ne konča ob 16-ih, ko naj bi prišla domov, ampak je to način življenja. On recimo nikakor ne bi dela prinesel domov, pusti se ga v službi, doma pa … se počnejo druge stvari, sem spet poslušala. Odnehala sem. Šla sva na zajtrk, se pogovarjala, ampak vedno znova se je vračal k slabi volji pred zajtrkom. Dogodek, ki ga nikakor ni hotel spraviti “z menija”.
Dan se je nekako vrtel naprej, uživala sva na snegu, ko je bil čas za kosilo in večerjo, sva se odločila, da združiva oboje. Usedla sva se v prijetno restavracijo, naročila in kmalu večerjo tudi dobila.
Druga razlika, ki je netila prepir so bile prehranjevalne navade.
Druga razlika med nama, ki se je pokazala tukaj je bila, da jaz pojem dokaj hitro, moj partner pa si za prehranjevanje rad vzame res veliko, veliko časa. To pomeni, da sem jaz obrok pojedla v recimo 20 minutah, on pa v približno 45 minutah. Razlika je bila res očitna in vmes sem se začela vidno dolgočasiti, kar je seveda opazil. To pa je bil spet povod za slabo voljo in izjavo “kar vzemi telefon v roke, saj vem, da ti je dolgčas”. Najprej sem se branila, da ne bom, nato pa sem vseeno naredila, kar je predlagal in nehote sprožila nov val slabe volje in že kar nekoliko nesramnih izjav o tem, da mi je mar samo služba. Telefon sem odložila, ampak to ni bilo dovolj. Slaba volja je bila spet tukaj.
Slaba volja skozi vse praznične dni – kdo je kriv?
V resnici se je slaba volja nadaljevala celotne počitnice in ves čas sem razmišljala, kaj vse delam narobe, zakaj mu nič ne ustreza, zakaj, zakaj, zakaj in predvsem – kako zmanjšati to njegovo negodovanje. Nekaj mesecev kasneje se je zgodba ponovila, pri spomladanskem vikend oddihu, nekoliko kasneje še poletnih počitnicah. Počasi sem se nehala veseliti teh počitnic in skupnih pobegov. Zdelo se mi je, da v nama sprožajo prepire, slabo voljo, predvsem pa partnerjevo negodovanje.
Bila sem prepričana, da je samo pri nama to čudno stanje uničenih dopustov in počitnic ter prazničnih dni, dokler nisem o tem začela govoriti z drugimi. Ugotovila sem, da je veliko parov v času praznikov in dopusta nesrečnih. Da je to čas, ko se namesto povečane medsebojne ljubezni in razumevanje, odpirajo rane za katere niti ne vemo, da obstajajo.
Krivec v odnosu za slabo vzdušje v času počitnic in praznikov, ko smo več skupaj, je redko samo eden. Če se sprehodiš skozi zgoraj opisane zimske počitnice, hitro vidiš, da ni bilo samo moško negodovanje, ampak tudi žensko dolgočasenje, tipkanje, nezmožnost odklopiti se. Vse to nastane, ko se človeka ne sprejemata takšna kot sta, ko ne sprejmeta navad drug drugega in ju motijo že malenkosti.
Alarm, da je z vajino zvezo nekaj narobe
To je pomemben alarm, ki pa ga večina parov presliši. Sploh tistih, ki so skupaj prišli v mladosti, še precej neizkušeni, osebnostno še ne-izoblikovani. Kot zjutraj budilko. A vsak alarm v odnosu bi morali vzeti zares. Narediti pregled odnosa, se pogovoriti in ugotoviti, če so razlogi zaradi katerih sta dva prišla skupaj še vedno na mestu. V nasprotnem primeru sta jih preprosto prerasla in bi bil čas, da gresta naprej. Morda tudi ne skupaj. Če vztrajata in v to zvezo pripeljeta še otroke, se poglablja ne zveza, ampak prepad med partnerjema. Zelo redki so primeri, ko se partnerja še bolj povežeta zaradi novih izzivov v življenju (ni nemogoče, a je redko), kar družina zagotovo je.
Zamisli si, če partnerja čez praznike, ko dasta ostalo življenje, predvsem službo, lahko malce na stran, že po nekaj letih skupnega (včasih celo po nekaj mesecih) ne moreta v miru uživati v drobnih užitkih in sprejeti drug drugega z vsemi navadami, ki jih imata… kako bosta skupaj uživala čez recimo 20, 30, 40 let, ko bosta upokojena in bosta imela časa več kot preveč. Kaj pa vsi zamujeni trenutki sreče, ki bi jih lahko doživela, če ne skupaj pa z nekom drugim, s katerim bi se bolj sprejemala? Včasih v zvezi ni pametno vztrajati za vsako ceno.
Včasih veliko več pomeni notranji mir, dobro počutje, poglobljeni odnosi in sprejemanje. In ja, v morju je veliko rib in ni vrag, da ne plava tam nekje sorodna duša za vsakogar od nas!
Je takšna zveza obsojena na propad?
Seveda pa ni vedno tako, da se morata partnerja raziti zaradi slabega odnosa, morda le slabega dopusta. Poznam številne pare, ki odlično funkcionirajo “na daljavo”, ki niso ves čas skupaj, a znajo preživeti skupne trenutke neverjetno lepo. Kako jim uspeva? Sprejemajo se takšne, kakršni so.
Vprašanje na mestu torej je: ali sem sposoben/na sprejeti svojega partnerja takšen kot je? Da se, če to hočemo in vidimo v tem potencial, tudi z drobnimi pozornostmi in načinom, kot sem ga pred časom razkrila v blogu TUKAJ.
Naj bodo prazniki polni medsebojnega razumevanja, ob vsakem “prazničnem prepiru” pa pomislite: ali se kregava, ker sva preveč skupaj, so to pravi razlogi za prepir in ali morda ne bi bila sposobna preživeti teh čudovitih praznikov brez nesoglasij? To je prvi korak na poti do ugotavljanja ali ste v pravi zvezi ali ne.
Mateja
