Zaljubljenost je (samo) prvi korak

Zakaj je zaljubljenost sprva tako zelo močna, čez nekaj tednov ali mesecev pa kar tako izpuhti? Zakaj ne moremo biti nenehno zaljubljeni? In kdaj sploh nastopi ljubezen?

Od dr. Veronika Podgoršek

ona-on-zasebni-stiki-resne-zveze-zmenki-ljubezen-na-terapiji-veronika-podgorsek — Vir: Shutterstock

Toliko vprašanj, odgovori nanje pa se razlikujejo od posameznika do posameznika. Kajti zaljubljenost in ljubezen si vsak predstavlja malo drugače.

Dr. Veronika Podgoršek v svoji knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva opozarja, da te predstave veliko povedo predvsem o nas samih. Nekdo v partnerju išče ponovitev odnosa, ki ga je nekoč že imel. Drugi išče odnos, ki ga nikoli ni imel, si ga pa zelo želi in o njem sanjari …

PRIPOROČAMO BRANJE: 5 preprostih korakov za uspešen prvi zmenek.

Včasih se ljudje zaljubijo v to, kar bi želeli biti ali kar mislijo, da niso: fant, ki meni, da ni lep, se bo zaljubljal v lepe ženske. Dekleta manjše postave privlačijo visoki fantje. Navdušenost nad pametnimi in duhovitimi ljudmi lahko pomeni, da mislimo, da sami nismo taki. Ko ozavestimo razloge in razumemo, zakaj se opredeljujemo do nekega tipa ljudi, naredimo korak k čustvenemu dozorevanju. V celotnem procesu lahko odkrijemo tudi marsikaj presenetljivega.

Dr. Veronika Podgoršek pravi, da pare na terapiji pogosto vpraša, kako so se spoznali, zaljubili, kaj jih je pri partnerju pritegnilo in kaj so na začetku zveze počeli skupaj. Iz odgovorov običajno lahko razberemo kritična področja partnerstva, ki se jim morata partnerja pozorneje posvečati. Poglejmo nekaj primerov:

Punca je začela zvezo zato, ker se ji je fant smilil. V bistvu si je bolj kot ljubezensko zvezo želela nekomu pomagati. Potrebovala je, da jo nekdo potrebuje, ovrednoti, da jo končno nekdo sliši. Toda ob takšnih partnerjih »pomočniška« oseba praviloma ostaja lačna. Kajti s tem, ko daje, bi si želela tudi kaj prejeti; želi si recipročnosti, te pa po navadi ni. Tisti, ki sami potrebujejo pomoč, namreč pomoči ne morejo vračati. Zato ponovno ostanejo sami.

Zaljubil se je, ker je bila tako svobodna, nasmejana, frivolna – bila je vse, kar bi si želel biti tudi sam. A njega so vedno nadzirali, mu vsiljevali mnenje in ravnanje, on je znal funkcionirati samo tako, »kakor je prav«. Po nekaj letih se je njegovo občudovanje njene svobode in domiselnosti sprevrglo v obtoževanje, da nima nikjer obstanka, da bi se lahko zresnila, da se obnaša kot mladostnica in ga spravlja v zadrego, da ničesar ne napravi »normalno« …

On se je zagledal vanjo, ker je bila lepa kot porcelanasta punčka in si jo je želel zavarovati pred svetom. Kot najstnik je bil odgovoren za mamo, ki si ga je v bistvu že napravila za čustvenega partnerja, saj je oče odšel z drugo žensko. Toda njegove zaščite je bilo konec, kakor hitro mu je porcelanasta punčka začela vračati globlja čustva – pri maminem odnosu se je navadil, da ljubezen pride skupaj s posesivnostjo, te pa ni prenesel, zato je razmerje raje končal.

Zaljubljenost še ne pomeni, da se bo med dvema razvila globoka čustvena bližina. Ljubiti in biti ljubljen imata neskončno opredelitev in interpretacij in zaljubljenost je šele prva postaja na poti do ljubezni.

Zaljubljenost je varovalo narave. Zgodi se zato, da ob prvem nesporazumu, ki se pojavi, ne zbežimo od človeka, ki bi lahko bil naš partner. Zaljubljenost je tako močna zato, da nas nekako »prisili« zgraditi tesno zvezo s partnerjem; dovolj trdno, da bo preživela tudi težavnejša obdobja. Ne more pa kar trajati, kajti za telo predstavlja zelo naporno hormonsko obremenitev.

Ko pa zaljubljenost poneha, so – če se izkaže, da sta partnerja prava drug za drugega – vzpostavljeni pogoji za tisto navezanost, varnost in bližino, ki ju pri partnerju pravzaprav ves čas iščemo.

Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Intimnost.