Kako se soočiti z razhodom? Nihče se ne želi sam prebijati skozi življenje. Ne glede na to, kaj govorimo in kako živimo, poročeni ali ločeni, samski ali vezani, s prijatelji ali ljubimci, vsak od nas na svoj način išče – bližino.
Vsi si želimo bližine in zanjo naredimo vse, le da nismo sami.
Nekateri jo najdejo v zakonski zvezi in kupu otrok, drugi v številnih prijateljih, spet tretji v ljubimcih za eno noč. Vse, da nismo sami, vse, da nismo osamljeni. A žal, nič na tem svetu ni večno, še najmanj pa – ljubezen. Ne glede na to, koliko si jo želimo in ne glede na to, koliko ljubimo, vsak od nas lahko ostane sam.
In ta trenutek vedno boli. Čeprav se nam ne zgodi prvič, čeprav poznamo razloge, čeprav včasih celo vemo, da je tako prav – boli. Pred očmi se nam je podrlo nekaj, v kar smo verjeli, to, kar smo si želeli, to, kar smo živeli.
Najhujše so drobne stvari
Ko se zvečer nimaš h komu stisniti, ko pripravljaš mizo samo za enega, ko te prijatelji nenehno sprašujejo, kje je tvoj partner, ko moraš znova in znova razlagati, kaj hudiča je šlo narobe. V jok te spravi misel na pulover, ki ga je imel tako rad, vonj mila, ki ga je pustil v kopalnici, slika psa, ki sploh ni njegov, je pa dovolj podoben. Čeprav ti nekako uspe preživeti dan, oddelati svoje v službi, so trenutki, ko se izgubiš v spominih, se smiliš samemu sebi in jokaš kot otrok.
In ker je ravno december, se kar malo bojiš vseh družinskih večerij, odpiranj daril, debat s starši in prijatelji ter neskončnega vprašanja: Kje pa je on? Zakaj pa njega ni?
Panika te zgrabi ob misli na vse božične pesmi in vsa božična ‘vzdušja’, ker veš, da boš še en božič preživel sam, ker veš, da niti najboljši prijatelji, ki te bodo čuvali na novoletni večer, ne bodo odtehtali objema in poljuba ljubezni. Najraje bi se zavlekla pod odejo in prespala do pomladi.
Pa ne gre. Treba se je zbrcati, postaviti na noge in preživeti.
A kako? Kje začeti?
Najprej je čas, da smo spet – sebični. Da pomislimo na stvari, ki jih imamo radi, ki smo jih v pretekli zvezi mogoče pogrešali, da poiščemo vse, kar nas osreči, čeprav smo sami. Poiščimo vse to in naredimo vse, da to uresničimo. Privoščimo si večere s prijatelji, dolga namakanja v kadi, sprehod med okrašenimi stojnicami.
Iščimo tisto, kar nas osrečuje in pomirja, ne obešajmo se na tisto, kar nas jezi, boli, kar nam manjka. Ja, tečno je hoditi po okrašenem mestu in gledati vse objete parčke, ja, na jok nam gre ob vseh božičnih popevkah, darilih in družinskih filmih. Toda, bo kaj bolje, če bomo zavidali ostalim? Bo manj bolelo, če bomo nenehno razmišljali le o tem, kaj vse zamujamo? Seveda ne.
Uživajmo v tem, kar imamo
Sprijazniti se je potrebno s tem, kar smo in kar imamo in v tem uživati. Sprijazniti se moramo sami s seboj in s svojim življenjem. In poskušajmo v njem uživati, kolikor se le da. Ljudje se namreč prevečkrat podcenjujemo. In podcenjujemo življenje, ki nam je dano. Kaj potem, če bodo mimo šli še eni prazniki brez njega? Kaj potem, če bomo še enkrat sami? Je naša sreča res odvisna zgolj od drugih? So prazniki res lahko lepi le, če jih z nekom delimo?
Marsikaj je lepše v dvoje, a nič ni slabo zgolj zato, ker smo sami. Prej, ko bomo to ugotovili, prej, ko se bomo nehali smiliti sami sebi in nehali iskati zgolj to, česar nimamo in kar nas muči, prej bomo začeli uživati sami s sabo in s svojim življenjem.
Za praznike podarimo kaj lepega sebi
Najlažje je namreč – stokati, zahtevati in pričakovati. Težje je poskrbeti zase in za svojo srečo. Zakaj torej ne bi teh trapastih božično-novoletnih praznikov izkoristili, da nekaj lepega podarimo sami sebi? Mogoče malce vere v same sebe, malo veselje in družbe tistih, ki nas imajo iskreno radi? Družine? Prijateljev?
Ker praznike bo treba nekako preživeti, tako ali drugače. Lahko poskusimo iz njih narediti nekaj lepega, lahko pa si pripravimo še eno travmatično obdobje v našem življenju.
Jaz travm ne maram, zato bom dala vse od sebe, da bo tale december lep. Podobno priporočam tudi vam. Pa srečno!
