🗣Zakaj se pogovarjamo, a se ne slišimo?

V času, ko nas na vsakem koraku spremljajo obvestila, sporočila in neprekinjen digitalni šum, komunikacija pogosto izgubi svojo globino. Zdi se, da si veliko povemo, a v resnici slišimo le delčke.

Fokus beži. Misli so razpršene. Pogovori postajajo površinski, odnosi pa plitvejši. Hitrost je zamenjala prisotnost. V partnerskih odnosih to pomeni manj resničnega stika. Ko si ne vzamemo časa za poslušanje, izgubimo tisto, kar povezuje. Besede ne dosežejo srca, ker ušesa ne slišijo z namenom razumeti. Kaj so razlogi za takšno stanje in kako do bolj pristne, povezovalne komunikacije?

Prisotnost je redkost, ne samoumevnost

Sedenje v istem prostoru še ne pomeni, da smo drug z drugim. Telo je tu, a misli plavajo drugje. Ko oseba govori, drugi pogosto že razmišlja, kaj bo odgovoril. To ustavi resnično poslušanje. S tem zgrešimo namen pogovora, ki ni le izmenjava informacij, temveč stik.

Prisotnost zahteva odločitev. Potrebuje tišino v glavi, zavedanje trenutka in zanimanje za sogovornika. Brez tega se izgubi občutek slišanosti. Partnerja se začneta oddaljevati, čeprav vsak večer sedita skupaj. Ne gre za količino besed, temveč za kakovost pozornosti.

Pogovarjamo se, da bi imeli prav

Pogosto ne vstopimo v pogovor z namenom razumeti, temveč potrditi svoj prav. Besede drugega nas takoj spravijo v obrambno držo. Namesto poslušanja začnemo iskati protiargumente. Tako se pogovor spremeni v dvoboj in ne več v dialog.

Ko skušamo zmagati v pogovoru, vedno nekdo izgubi, v partnerstvu pa to pomeni izgubo zaupanja. Iskren stik se zgodi šele, ko si dovolimo slišati nekaj, kar ni nujno všečno. Ko ne potrebujemo imeti prav, se odpremo novemu razumevanju. In to povezuje.

Strah pred ranljivostjo zapira ušesa

Veliko ljudi ne sliši partnerja zato, ker bi jih vsebina pogovora preveč zadela. Kritika, čustvena iskrenost ali prošnja po bližini sprožijo obrambo. Ušesa se zaprejo. Um se odklopi. Pogovor se preusmeri, izogne ali prekine. Tako se ranljivost spremeni v tišino.

➤ Ko zmenek postane intervju

Da bi slišali, moramo biti pripravljeni sprejeti tudi neprijetne občutke. To ni enostavno, a omogoča rast. Partnerja, ki si upata biti ranljiva in ostati prisotna v tem, gradita odnos na trdnejših temeljih. Ne izogibata se resnici, temveč jo skupaj sprejemata.

Komunikacija ni enaka izražanju

Veliko ljudi verjame, da so vešči komunikacije, saj znajo izraziti, kaj jih moti. A izražanje ni dovolj. Potrebujemo tudi sposobnost, da slišimo drugega in zaznamo, kaj se skriva med vrsticami. Komunikacija je dvosmerna, pri čemer gre za izmenjavo, ne za monolog.

Ko poslušamo samo zato, da odgovorimo, ne zaznamo čustev v ozadju. Ton glasu, dolžina pavze, pogled vstran – vse to govori več kot besede same. Če se naučimo biti pozorni na te signale, bodo naši odnosi postali bogatejši. Manj bo zmede in več razumevanja.

Kako razvijemo sposobnost resničnega poslušanja?

Poslušanje se začne s tišino. Namesto da že vnaprej oblikujemo mnenje, dovolimo sogovorniku, da pove do konca. Ne prekinjajmo in ne popravljajmo. Vprašajmo, ali smo prav razumeli. Tako damo občutek varnosti. In prav to ustvarja zaupanje. Priporočljivo je tudi, da se zavestno odločimo za pogovor brez motenj.

Telefoni na mizi pomenijo razpršeno pozornost. Če želimo slišati drug drugega, si moramo najprej želeti tega. In nato vaditi. Tako kot treniramo telo, lahko treniramo tudi prisotnost. Z majhnimi spremembami začnemo spreminjati vzdušje med dvema. In to se začne pri poslušanju.