Če želimo odgovoriti na zadnje vprašanje moramo, najprej postaviti dve omejitvi: Prvič, o ženski ne moremo govoriti na splošno. Ne na tem svetu in ne v tem času. Življenje ženske znotraj našega časa je tako zelo različno v različnih okoljih, da enostavno nimamo pravice govoriti o tem, kaj je danes “ženska”, če se ne omejimo na svoje ozko kulturno in zgodovinsko okolje. Posameznik je vedno del okolja, ne glede na spol.
Druga omejitev je posledica sprememb, ki so se odvijale v zadnjih letih, predvsem po drugi svetovni vojni. Morda je največja posledica te vojne, da je svet dobesedno “eksplodiral”. Menim, da je čas, da se upočasnimo. A predvsem želim poudariti, da so bila včasih pričakovanja, povezana s pojmom “ženska”, neprimerno bolj definirana. Danes so razlike med ženskami, čeprav znotraj istega okolja in časa, neprimerno večje, kot so bile včasih.
Pa vemo, kje smo danes ženske? Vedo moški?
Zmenki in zasebni stiki ali kariera – česa si želimo?
Kakorkoli gledamo ženske nase kot na žensko v tem okolju in času, se moramo zavedati, da imamo danes neprimerno večjo možnost izbire, kot so jo imele ženske kdajkoli. Se sprašuješ, o kakšni možnosti izbire govorim?
Včasih je bilo predvsem okolje tisto, ki je določalo “vrednost” ženski.
Ne mislim toliko na večje možnosti, ki jih daje človeku bogastvo, čeprav tudi ta dejavnik ni zanemarljiv. A vse ženske so se nekako morale poročiti. Bile so “breme” očetu, ki je moral poskrbeti za ustreznega ženina. Seveda je bogastvo poročalo bogastvo, a to ne pomeni, da je bila ženska iz bogate družine bolj svobodna v svojih odločitvah. Tudi ona se je v glavnem morala poročiti z nekom, ki so ji ga izbrali. V tem smislu so bile vse ženske na istem. Bogate in revne, meščanke in kmetice.
Še vedno iščeš partnerja? Izberi pravega!
Ženska, ki ni bila poročena, je bila vredna – nič (razen, če se je “poročila” z Bogom). Otroci, ki jih je imela takšna ženska, so bili vredni – nič. Pankrti vse svoje življenje. Družbeno vrednost ji je dal mož oziroma status poročene ženske. Vloga ženske je bila jasno opredeljena, pričakovanja so bila oblikovana. Ženska je morala izpolnjevati ta pričakovanja, če je hotela preživeti.
Vse ženske so bile na istem, ne glede na svoj položaj v družbi.
Seveda so ženske v marsikateri družini “obračale glavo”, če je pod glavo mišljen njen mož. A ne neposredno in ne v javnosti. Potrebna je bila taktičnost, ki so jo ženske razvile, če so hotele zase boljše. Če so v te namene koristile moč svojega spola (seks), je bilo to orožje, ki so ga pač izkoriščale. A dejansko je bilo njihovo življenje v rokah njihovega moža.
Ženska je bila v glavnem obravnavana kot iracionalno bitje, nenehno pod vplivom čustev, z manjšo intelektualno sposobnostjo kot moški, nesposobna samokontrole, lastnega preživetja. Bitje, ki potrebuje trdo roko za vodenje in nadzor skozi življenje.
Ženske so bile matere in skrbnice starejših, zaščitnice svojih mož in skrbnice njihovega doma in postelje, krhka bitja, ki jih je bilo potrebno zaščititi. Seveda ne toliko, če so bile revne. Vse, kar je odstopalo od te tradicionalne vloge, je pomenilo drugačnost, ki ni sprejemljiva. Drugačnost, ki je nevarna.
Seveda so bile znanstvenice, umetnice, celo voditeljice, ženske, ki so si lahko vzele pravico biti drugačne. A za povprečno žensko to v glavnem ni bilo sprejemljivo.
Danes je drugače. Danes lahko ženske same izbiramo, katere svoje cilje želimo uresničiti in jih tudi lahko same dosežemo – imamo možnost izbire.
Danes si lahko si dovolimo biti to, kar želimo.
Danes se ženske lahko poročimo ali ne, lahko izberemo družino in otroke ali ne, lahko delamo kariero ali ne. Lahko tudi same aktivno iščemo partnerja, prek spleta, v lokalih ali drugje, če tako želimo. Česa si želimo ženske? Želimo si vsega. Hočemo kariero, hočemo družino in hočemo ljubečega partnerja.
Danes si lahko si dovolimo biti to, kar želimo. V povprečju, v glavnini. Imamo torej možnost izbire, ki smo jo dobile z emancipacijo. Smo ženske to možnost izbire res izkoristile?
Enakost na ravni človeka
Verjetno se vse ženske preteklosti (in tudi sedanjosti), ki so se zavzemale za emancipacijo žensk, niso borile z namenom, da bi ženske prevzele obraze “moškosti” na način, kot se to dogaja danes. Je bistvo emancipacije v enakosti moškega in ženske kot predstavnikov človeške rase ali enakosti moškega in ženske kot predstavnikov dveh spolov?
Sama menim, da gre za prvo. Ne jaz kot ženska, jaz kot človek moram imeti enake pravice kot moški, ker nisem nič manj človek kot on.
To pa pomeni predvsem svobodo v odločanju. Če hočem, se lahko odločim, da se ne bom nikoli poročila in imela otrok, a zato ne bom z družbenega vidika nič manj ženska kot tista, ki se je odločila biti mati. Torej ni več vloga matere (in žene, ker neporočene matere nikoli niso bile enakovredne) tista, ki me v prvi vrsti opredeljuje kot žensko z družbenega vidika.
Jaz kot človek moram imeti enake pravice kot moški.
A hkrati gre za svobodo in pravico enakih možnosti. Ne sme imeti nekdo prednost samo in izključno zaradi tega, ker je moški. To je zame bistvo emancipacije. Enakost na ravni človeka.
Enakost med njo in njim?
Kaj pa enakost med moškim in žensko? Enostavno je ne more biti. Razlike med žensko in moškim niso samo družbeno, ampak tudi naravno dane. Smo del bipolarnosti sveta, dva spola, različna in dopolnjujoča v svoji drugačnosti. Drugačni smo z namenom. A ravno ta enakost, torej enakost med moškim in žensko, enakost spolov, je postala borbeno polje emancipacije. Ali ženske želimo biti enake moškim v tem smislu? Kaj se dogaja danes?
Ženske so zamenjale svojo ženskost za navidezno in lažno enakopravnost z moškimi. Začele so se obnašati kot moški, a predvsem v smislu poenotenja z družbenimi merili “pravega moškega”. Svojo moč, svojo neodvisnost, ne iščejo več kot ženske, ampak kot moški.
A moč ženske nima istega izvora, ne izhaja iz istih izhodišč, kot moč moškega. Njena moč je v njeni intuiciji, sposobnosti čustvene empatije, ustvarjalnosti in notranjemu nagonu po boljšem, varnosti in prirojeni skrbnosti za druge.
Njena moč je v sposobnosti čustvene empatije in ustvarjalnosti.
Ženska ustvarja življenje preko skupnega spočetja življenja, skupaj z moškim. A danes ji to ne daje (ali ji ne sme dajati) podrejene vloge v smislu njene nesposobnosti preživetja. Ženska, ki je mati, se ne rabi odpovedati drugim razsežnostim svoje osebnosti. Lahko razvija svojo inteligenco, lahko gradi kariero, a lahko se odloči samo za vlogo matere.
To je emancipacija.
Spletne zmenkarije omogočajo tesnejšo povezanost
V preteklosti so izgubljali tako moški kot ženske, saj so bili zaradi svoje, precej bolj določene vloge, osiromašeni za velik del intimnosti, ki pomeni čudovito lepoto bivanja. Moški, ki so bili v celoti odrinjeni na vlogo “skrbnika” družine, “tujci” v lastni družini, brez pristnih odnosov z otroci in seveda ženo.
Še vedno iščeš partnerja? Izberi pravega!
Tako moški kot ženske so izgubljali kot pari, saj njihov intimen svet nikoli ni bil tako povezan, kot je lahko danes. Danes je lahko njun svet povezan še bolj, sploh, če se spoznata prek spleta, kjer lahko takoj jasno vidita cilje drug drugega in se že na začetku s pomočjo klepeta povežeta bolj, kot je to bilo možno včasih.
Spolna svoboda – vroči zmenki in avanture
Naslednji zelo pomemben mejnik je svoboda v spolnosti, ki jo je prinesla predvsem možnost odločanja o lastnem telesu. Seveda v smislu, da se lahko ženska ob primerni kontracepciji sama (s partnerjem) odloči za otroka, ko to želi.
Lahko je torej spolno aktivna, a nad njo ne visi Demoklejev meč morebitne nezaželene nosečnosti ali nevarnosti nelegalno izvedenega abortusa. Tukaj je bistven poudarek na spolni svobodi oziroma svobodi ženske kot spolnega bitja.
Nobenega dvoma ni, da so ženske vedno bile spolna bitja, le da jim večkrat ni bilo dovoljeno, da bi izrazile ta, tako zelo pomemben del svoje osebnosti, tega, kar so. Ženska ima spolne užitke, ima spolne fantazije, ima spolne potrebe in ima pravico do velikega “O” (orgazem seveda).
A v vsem tem obstaja bumerang.
Tako, kot se je ženski priznalo pravico do vsega, kar smo prej navedli, ali do tega, da je spolno bitje, se ji je hkrati določilo ali poskusilo določati vzorce tega obnašanja. Tudi sedaj je tako.
Morda zato, ker je ženska spolnost še vedno v sponah tradicije ali nemoralnosti (za žensko se “ne spodobi”).
Morda zato, ker je ženska s svojim izražanjem v spolnosti še vedno skrivnostna (na zunaj težko opaziš, če je spolno vzburjena; “strokovne” razlage njenega doživljanja orgazma so tako ali drugače že podobne “mehiški nadaljevanki”, ki ima zelo malo skupnega z življenjem samim).
Vroči zmenki? Avanture?
Morda zato, ker se k ženski spolnosti pristopa z vidika emancipiranosti in ne drugačnosti. A ravno spolni energiji moškega in ženske sta zelo različni. Vse to je postavilo “pravila” ženskega obnašanja v doživljanju lastne spolnosti.
Spolni energiji moškega in ženske sta zelo različni.
Ženska spolnost je bolj kompleksna kot moška (tudi zaradi tradicije in zanikanja tega dela ženskosti), a predvsem povezana z ženskim bistvom. Za ženske je pomemben občutek intimnosti in zaupanja, ki se v njej sprosti šele takrat, ko se počuti v odnosu z moškim varna oziroma mu lahko zaupa.
A ženske danes imamo možnost izbire. Izberemo lahko, da si želimo partnerja in ga zato same aktivno iščemo, tudi prek spletnih spoznavnih portalov, kot je ona-on.com. Izberemo lahko, da želimo graditi le kariero. Izberemo lahko, da si želimo intimnih avantur in da tudi to same poiščemo, v pomoč pa so nam portali, kot je urgenca.com.
Lahko pa izberemo, da si želimo vse. In to tudi dosežemo.
