V središču vseh teh misli je bilo nekaj, kar je skupno vsem nam. Življenje. Samo to nam je skupno. Da smo sedaj tukaj. Da živimo. Kako čudovito je življenje. Patetično? Morda.
NI ENAKIH ODGOVOROV NA ISTO VPRAŠANJE!
Kolikokrat iščemo odgovornost za situacijo, v kateri smo se znašli, izven sebe? Na takšen način se seveda ni potrebno ukvarjati sam s sabo, z lastno odgovornostjo. A tako pač je ali takšni smo ljudje.
Največkrat ne vidimo odgovorov v sebi in največkrat jih iščemo pri drugih ljudeh, namesto v sebi.
Kolikokrat je tako? Starši nas niso vpisali v glasbeno šolo in zato ne znamo igrati klavirja, kar smo si vedno želeli. V šoli smo imeli zanič učiteljico angleščine, zato ne znamo jezika, čeprav bi ga zelo radi znali. Moški, za katerega smo pričakovali, da se bomo z njim postarali, nas je po nekaj avanturah »izključil« iz svojega življenja. Sami smo ostali v življenju, ker neka ženska ni bila “idealna” za nas.
Vedno imamo na voljo več rešitev. Odločitev pa je na nas!
Ljudje največkrat poiščemo razloge za naše »neuspehe« ali tisto, kar sami vidimo kot neuspeh, v drugih osebah. A če bi namenili vsaj polovico časa, ki ga namenimo vprašanjem, ki iščejo vzroke za nekaj, kar nočemo sprejeti, v drugih ljudeh, vrtanju vase in v našo lastno odgovornost za nastalo situacijo, bi bilo vse lažje in predvsem »krajše«. Edina resnica je, da imamo odrasli ljudje v glavnem vedno možnost izbire med (vsaj) dvema možnostma. Odločitev izberemo sami. V tem trenutku ni vprašanje, zakaj se odločimo, kot se odločimo.
Sprejemanje odločitev
Glavna poanta je samo v tem, da izberemo odločitve sami. Če se človek odloči sam, mora prevzeti nase tudi v celoti odgovornost, ki je povezana s posledicami njegove odločitve.
Seveda je najtežje odpustiti sebi. Ali priznati sebi.
Posebej, če smo sami sebi lagali tako zelo vneto, da smo mislili, da imamo »sliko« iz naše glave dejansko v naših rokah. Nočemo pustiti, čeprav iluzijo. Zakaj tako z lahkoto lažemo sami sebi? S katerim strahom se ne želimo srečati? Včasih gre res samo za vprašanje ega.
Torej ni odgovorov izven nas. Vsi odgovori so v nas.
DRAGOCENOST, IMENOVANA ŽIVLJENJE
Morda se šele v tem trenutku zavemo, kako enkratno in dragoceno je naše življenje.
Zato takrat, ko dejansko in v resnici prevzamemo odgovornost za svoje življenje v svoje roke, življenje samo dobi večjo polnost, ker ga bogatijo trenutki, ko živimo.
Ne vegetiramo, ne čakamo, ampak živimo. Sprejemamo odločitve, iščemo, vprašujemo, dvomimo, delamo korake, stegujemo roke, vzamemo in pustimo, premišljujemo in zavračamo. Vse, kar oblikuje naše življenje v smeri, po kateri menimo, da moramo iti.
Morda se dragocenosti življenja zavemo šele takrat, kadar je ogroženo.
Takrat, ko izgubimo nekoga v svoji bližini, a tega nismo mogli pričakovati. Takrat, ko se soočimo s svojo minljivostjo, čeprav o njej nismo želeli zares razmišljati. Morda v takšnih trenutkih pridobi večjo vrednost tudi življenje človeka ob nas.
Če bi ves čas razmišljali o krhkosti življenja, bi samo življenje izgubilo možnost svoje polnosti. Ne moremo zares polno živeti, uživati življenje, če ves čas premišljujemo o njegovi minljivosti in ranljivosti.
Življenje poglejmo skozi sončna očala.
V življenju bodimo odprti, sprejmimo, kar nam življenje prinaša!
In vzeti, kar prinaša, tisto, kar nam »pripluje« nasproti. Morda je enako z ljudmi. V naše življenje tolikokrat stopajo ljudje, ki nas v prvem trenutku ne navdušijo z ničemer, morda so nam celo zoprni. Ničesar ne moremo vedeti, če ne ostanemo odprti. Tako za ljudi, kot za življenje samo. Bolj smo ozki v svojem sprejemanju, bolj vsiljujemo neke svoje »prav in narobe«, več zamujamo.
Zato je morda z življenjem tako, kot z vodo, ki jo zajamemo v dlani, da bi se odžejali. Če jih ne približamo ustom, je ne moremo spiti. Nič. Koliko vode bomo spili, je odvisno od tega, kako trdno bomo držali vodo v svojih dlaneh, kako močno bodo stisnjene in koliko bomo odprli usta, da jo spijemo.
Življenje nam polzi med prsti, kot voda v dlani, ki ni dovolj močno stisnjena. Če ne ostanemo dovolj odprti za življenje in vse, kar nam prinaša, prikrajšamo predvsem sebe. Ne bomo zares živeli, ne bomo se »napili« lastnega življenja. Tako kot ne vode, če dlani ne približamo odprtim ustom, da bi se odžejali.
Zato ne iščimo krivcev za svojo žejo, ker v dlaneh ni dovolj vode. Naučimo se odžejati z vodo, ki smo jo zajeli. Življenje je čudovito.
